Fluor v naravi
Fluoridi so del naravnega okolja. Večina jih je v obliki mineralov. Najdemo jih v kamninah
vulkanskega izvora , v okolje pa se sproščajo preko vulkanskih izbruhov, z raztapljanjem kamnin in preko človeških dejavnosti, kot na primer: obdelava rude, izkop premoga, izdelava stekla, gnojil, opeke, keramike in pa pri uporabi pesticidov, ki vsebujejo fluoride.
Fluoride najdemo v morski vodi, prsti, rastlinah, prisoten pa je tudi v naši prehrani : žitaricah, mesu, konzerviranem sadju, črnem in zelenem čaju, kavi.. S hrano praviloma v telo vnesemo majhno količino fluoridov. Ker je fluor element v sledeh, ga navajamo v količini ppm ( delci na miljon , angl parts per million).
Fluorid v vodi
Fluoridi so lahko v vodi naravno prisotni, v nekaterih državah pa vodo dodatno fluorirajo.
Preventivno fluoriranje vode izvajajo v približno 60 državah po svetu, predvsem na območjih, kjer drugačna preventiva za zmanjševanje kariesa ni dostopna. Fluoriranje pitne vode se v Sloveniji ne izvaja.
Kako deluje fluorid
Uporaba fluorida velja za najpomembnejši preventivni ukrep pri preprečevanju nastanka kariesa. Raziskave kažejo, da je najpomembnejše delovanje fluorida na površini sklenine. To dosežemo takrat, ko je fluoridi ion v dovolj visoki koncetraciji neprekinenjeno prisoten v slini in biofilmu na površini zoba. Glavni material, ki gradi sklenino so kristali kalcijevega hidroksiapatita. V ustni votlini se na površini zoba dogajata dva procesa: prvi je proces demineralizacije, pri čemer se kristali sklenine raztapljajo, kar vodi v oslabitev sklenine. Drugi proces je proces remineralizacije, kjer se kristali nalagajo v sklenino, pri čemer se le ta utrjuje. Če proces demineralizacije prevlada nad procesom remineralizacije, pride do kariesa.
Bakterije v zobnem plaku presnavljajo ogljikove hidrate, ki smo jih zaužili, v kisline. Ko pH v ustni votlini pade pod kritični pH, pride do demineralizacije (raztapljanja) sklenine.
Prisotnost fluorida v kislem okolju je pomembna zato, ker zmanjša proces demineralizacije, saj se fluoridi na površini zoba adsorbira na površino skleninskih kristalov in jih ščiti pred raztapljanjem. Fluoridi torej preprečujejo biokemične procese bakterij v zobnem plaku ter pomembno zmanjšujejo demineralizacijo in pospešujejo remineraliacijo kristalov v sklenini.
Zobna fluoroza
Zobna fluoroza je stanje s fluoridom spremenjene sklenine, ki nastane med njenim razvojem.
Imenujemo jo tudi lisasta sklenina. Do nastanke zobne fluoroze pride ob prekomernem sistemskem uživanju fluoridov v obdobju, ko se zob še razvija. Nastane predvsem v prvih šestih letih življenja otrok, saj se takrat razvijajo krone stalnih zob. Po izrasti zob v ustno votlino do nastanka fluoroze ne more več priti.
Zobna fluoroza nastane, če pripravke s fluoridi pogoltnemo/pojemo. Otroci namreč še niso navajeni izpljuniti (na primer) zobne paste, zato so v otroških zobnih pastah koncentracije fluoridov praviloma manjše, a še vedno dovolj visoke, da preprečujejo nastanek kariesa. Pri mlajših od 6 let se odsvetuje tudi uporaba ustnih vod, gelov ali tablet s fluoridi, saj je velika verjetnost, da bo otrok tak pripravek pogoltnil. Prav tako moramo biti pozorni, da izdelke s fluoridi (zobne paste, ustne vode) hranimo izven dosega otrok, saj lahko v primeru zaužitja vsebine celotne embalaže pride do akutne zastrupitve.
Pomembno je, da upoštevamo sodobne smernice o uporabi izdelkov za ustno higieno, ki so prikazane v spodnji tabeli. Priporoča se uporaba zobnih past s fluoridi kot osnovni preventivni ukrep proti kariesu. Nastanek kariesa naj enostavneje preprečimo z dva krat dnevnim temeljitim ščetkanjem in uporabo zobne paste s fluoridi. Zobno pasto le izpljunemo in ne splakujemo z vodo, to pa zato, da lahko fluoridi delujejo preventivno na površini zoba.
Priporočene koncentracije fluoridov:
Starost: 0-2 leti: koncentracija fluoridov 1000 ppm, 2x na dan, za riževo zrno zobne paste
Starost 2- 6 let: koncentracija fluoridov 1000 ppm, 2x na dan, za grahovo zrno zobne paste
Starost 6 in več let: koncentracija fluoridov 1450 ppm, 2x na dan, 1-2cm zobne paste.